ZGODOVINA

Agility je kinološka disciplina, ki se je leta 1978 razvila v Angliji. Že njeno ime pove, da temelji na gibčnosti in spretnosti psa, zelo pomembno pa je tudi zaupanje in medsebojna povezanost med vodnikom in psom. To je razgiban in sproščen šport, ki je namenjen predvsem zabavi in igri, zato ni čudno, da je postal ena najbolj priljubljenih kinoloških disciplin na svetu.

Konec osemdesetih let se je agility pojavil tudi v Sloveniji; začetki so bili še majavi in so temeljili na improvizaciji, kmalu pa so se tako treningi kot tekmovanja odvijala na profesionalni ravni. Slovenska reprezentanca se je že od samega začetka tudi udeleževala evropskega in kasneje svetovnega prvenstva v agilityju.

V KD Naklo je agility prišel v začetku devetdesetih let, kmalu pa se je zbralo kar nekaj navdušencev, ki so pridno trenirali in na tekmovanjih branili barve Nakla.

Agility predstavlja zabavo in rekreacijo za oba – psa in vodnika. Vodnik mora namreč svojega kužka voditi preko ovir s čim manj napakami in čim hitreje. To od obeh udeležencev zahteva veliko spretnosti, koncentracije in pozornosti, nudi pa jima tudi veliko zadovoljstva in medsebojne povezanosti.

Pes in vodnik se na začetku, seveda pod budnim očesom izkušenega vaditelja,  učita premagovati posamezne ovire; skok, dvojni skok, tunel, most, palisada, gugalnica, slalom. Ko obvladata posamezne ovire, začneta vaditi kombinacije dveh, treh ovir, nato pa se število ovir počasi povečuje, dokler ne izdelujeta že celotnih parkurjev.

Celoten potek učenja temelji izključno na pozitivni motivaciji, kar pomeni, da kuža za vsako oviro, ki jo izdela, dobi nagrado v obliki igre ali priboljška. Kužki se kmalu naučijo, da je premagovanje ovir zelo zabavna stvar in da na koncu vedno sledi nagrada, kar le še poveča pozitivni učinek treninga. Pri agilityju ni nobene prisile nad kužkom; vsi kosmatinci se veselijo treningov in z veseljem skačejo čez ovire, slalomirajo in raziskujejo tunele.

Agility pa za kužka ni le razgibavanje, ampak tudi mentalni izziv, saj si mora kuža zapomniti, kaj posamezna ovira pomeni in kako jo pravilno izdelati. Prav zato je ta oblika kinološke discipline odlična za pse in tudi za vodnike. Ponavadi so kužki po treningu sicer malce utrujeni, a tudi neznansko zadovoljni – s tem se krepi odnos med vodnikom in psom.