Nasveti

Pomembno je, da mladiča že kmalu, ko smo ga pripeljali domov, peljemo k veterinarju. Veterinar ga bo pregledal in nam svetoval o cepljenjih in drugih ukrepih za preprečevanje bolezni, denimo o odpravljanju črevesnih in zunanjih zajedavcev. Običajno pred prvim cepljenjem že vzreditelj vsaj enkrat odpravlja črevesne zajedavce pri mladičih, pozneje pa moramo sami poskrbeti za to. To storimo pred vsakim cepljenjem, ker črevesni zajedavci zavirajo nastajanje odpornosti organizma na podlagi vnesenega cepiva, priporočljivo pa je, da črevesne zajedavce odpravljamo 2–3-krat letno. Mladiča je potrebno cepiti proti različnim nalezljivim boleznim. Pri nas jih večinoma cepimo proti pasji kugi, nalezljivemu vnetju jeter (virusni hepatitis), leptospirozi, parvovirozi, kužnemu kašlju in steklini. Pri cepljenju s cepivom vnesemo v telo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni in tako spodbudimo nastanek odpornosti proti tej bolezni. V večini primerov je odpornost dovolj močna šele 10–13 dni po prvem cepljenju, traja pa različno dolgo (od nekaj mesecev do enega leta ali več, kar je odvisno od bolezni, vrste cepiva, zdravstvenega stanja živali, pasme in starosti). Pri odraslih živalih je potrebno cepljenje v ustreznih časovnih presledkih ponavljati, mlado žival pa je zaradi protiteles, ki jih je dobila od matere, potrebno cepiti večkrat.

Mladiči namreč že od svoje matere dobijo protitelesa proti boleznim, ki jih je prebolela ali proti katerim je bila cepljena. Nekaj protiteles dobijo mladiči že v maternici, večino pa s prvim materinim mlekom – mlezivom. Količina protiteles v mladičevem telesu pa se po kotitvi hitro zmanjšuje, zato je potrebno pravočasno spodbuditi njegovo lastno telesno obrambo proti določenim boleznim, in sicer s cepljenjem.

Pasja kuga.
Je huda bolezen, saj večina bolnih živali pogine. Povzroča jo virus. Žival ima visoko vročino, je zelo pobita in neješča. Kašlja, težko diha, iz oči in nosu ima gnojen izcedek. Nekateri psi imajo tudi hudo drisko in bruhajo. Pozneje, običajno po nekaj tednih, se lahko pokažejo tudi živčni znaki: trzljaji določenega telesnega dela, napadi krčev ali celo ohromelost.

Nalezljivo vnetje jeter.
Tudi to bolezen povzroča virus. Bolna žival je pobita, neješča in ima visoko temperaturo. Očesne veznice in dlesni so blede, pes pogosto bruha, ima drisko in bolečine v želodcu. Včasih opazimo pikčaste krvavitve po sluznicah in porumenele beločnice (zlatenica). Pri nekaterih psih med ozdravitvijo pomotni roženica na enem ali obeh očesih.

Leptospiroza.
Povzročajo jo različne vrste bakterije. Imenovane leptospira. Okuži se lahko tudi človek. Žival ima visoko vročino in je hudo žejna. Pogosto mokri, boli jo trebuh in je zelo pobita. Včasih v ustih nastanejo čiri, jezik je obložen. Nekatere živali imajo krvavo drisko, zlatenico in nenehno bruhajo. Pri eni bolezenski obliki je zlatenica manj pogosta, pogostejše pa so poškodbe ledvic, kar je lahko pozneje v življenju za žival lahko usodno.

Parvoviroza.
Povzroča jo virus, ki močno poškoduje črevesno sluznico, pri mladičih pa lahko tudi srčno mišico. Žival je nerazpoložena, veliko bruha in jo boli trebuh. Zavrača vodo in hrano. Ima hudo drisko, ki je pogosto krvava. Še posebej občutljivi za to bolezen so psi pasme rottweiler in doberman.

Steklina.
Bolezen se v večini prenaša z ugrizom, saj se povzročitelj, virus, izloča s slino bolne živali. Poškoduje živčevje, kar se vidi pri vedenju bolne živali.Nenadoma postane zelo napadalna, njen pogled je srep, zaradi ohromljene spodnje čeljusti ne more zapreti gobca, iz njega teče slina. Bolezen se konča s popolno ohromitvijo in smrtjo. Zboli lahko tudi človek. Edina možna zaščita pred steklino je cepljenje, ki je pri nas obvezno za vse pse, starejše od 4 mesecev. Sodobna cepiva živali ne škodijo, njena odpornost po cepljenju pa je zanesljiva. Cepljenega psa po tem, ko ga je ugriznila zaradi stekline sumljiva žival, ni več potrebno usmrtiti tako kot nekoč. V takem primeru se takoj oglasite pri svojem veterinarju, ki vam bo povedal, kaj storiti.

starost(tedni)	mati cepljena	mati ni cepljena ali to ni znano
6		KHLP
8	KHLP
10		KHLP
14	KHLP	KHLP
16	S	S

K- pasja kuga, H- nalezljivi hepatitis,L- leptospiroza, P- parvoviroza, S- steklina
Cepljenje je potrebno ponavljati v rednih presledkih celo življenje psa. O tem vas bo poučil vaš veterinar.
Dobro je vedeti, da nobena zaščita ni popolna, saj nekatere živali niti po pravilnem cepljenju niso odporne. K sreči se to zgodi zelo redko, zato naj vas ne skrbi preveč. Če ste zdravje svojega psička zaupali veterinarju, ste zanj storili največ, kar lahko.

Tako kot človeka, lahko tudi psa okužijo klopi z različnimi boleznimi. Med njimi je tudi borelioza. Najboljša zaščita proti klopom in bolhami je ovratnica Kiltix (Bayer) ali tekočina, ki jo stisnemo živali za vrat Frontline. Kaj je boljše za vašega psa boste ugotovili sami, za prvi nakup pa se posvetujte z vašim veterinarjem. Pri bolhah je treba vedeti to, da ni dovolj, da jih preženemo iz živali, pač pa tudi iz stanovanja, pasje ute, ležišča,…

Klope je najlažje odstraniti z plastično pinceto, ki je namenjena prav temu opravilu in jo lahko kupite pri vašem veterinarju. Klopa stisnemo med klešče pincete čim bolj pri koži, nato dva ali trikrat zavrtimo v levo smer in klop bo kar odpadel stran.

Pomembno je, da z nego začnemo že v zgodnji mladosti psa. Pri tem so potrebni odločnost in potrpežljivost lastnika ter, vsaj v začetku, mirno okolje. Najpomembnejše je redno krtačenje kožuha. Pri zanemarjenih živalih je med dlako običajno preveč odmrle dlake in nesnage, ki živalih nemalokrat sproži neznosen srbež in s tem povezane zdravstvene težave. Pse kopamo po potrebi in vedno je treba paziti, da je žival predhodno dobro razčesana. Šampon izberemo glede na potrebe posamezne živali in pri tem lahko svetuje tudi veterinar. Priporočljivo je, da v kad položimo gumijasto podlogo, ki živali prepreči drsenje in da voda sproti odteka, ker omogoča boljše izpiranje šampona. Neposredno po kopanju žival osušimo. Posebno nego zahtevajo ušesa. Priporočljivo je redno čiščenje umazanije, ušesnega masla in dlak. Za čiščenje uporabljamo običajno vato ali bombažne krpe, ušesno čistilo in ušesno pinceto. Pri dolgodlakih pasmah je namreč velikokrat potrebno depilirati dlake iz sluhovoda, da omogočimo boljšo zračnost le teh. Pri nekaterih pasmah je potrebno dnevno čistiti področje okoli oči in kožne gube. Kremplje, po potrebi, krajšamo s kleščami ali s pilico. Paziti moramo, da ščipamo samo konico krempljev in pri tem ne poškodujemo živcev in krvnih žil.

S hrano dobimo za življenje nujno energijo (za ogrevanje telesa, dihanje, gibanje, gradivo za rast in obnovo telesa, razmnoževanje, rast…), hkrati pa so v njej tudi snovi, ki uravnavajo te dejavnosti v telesu. Glavne sestavine hrane oziroma hranilne snovi so beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati, minerali, vitamini in voda. Mladiče od odstavitve do treh mesecev starosti hranimo praviloma štirikrat na dan, od treh do šestih mesecev pa trikrat. Po šestem mesecu velja, da lahko majhne pasme hranimo samo enkrat dnevno, velike pa šele po 18. mesecu ali pozneje. Nič pa ni narobe, če odraslega psa hranimo z dvema obrokoma, le da je dnevni obrok razdeljen v dva manjša. Na pločevinkah in zavitkih pripravljene hrane so navodila, za hranjenje, ki pa so le okvirna. Vsak pes je namreč nekaj posebnega in hrano različno izkoristi. Pravilno hranjen pes ni predebel in ne presuh, njegova koža je zdrava, dlaka lepa in svetleča, poleg tega je pa živahen.

Za vse neprijetnosti, ki jih v skupnosti človek – pes povzročajo naši štirinožni prijatelji (ugrizi, lajanje, nadlegovanje ljudi, živali ipd.) je ponavadi odgovoren lastnik, ki za svojega psa ni pravilno poskrbel. Večino teh neprijetnosti lahko preprečimo, če pse pravočasno in pravilno vzgojimo. Pravilna vzgoja psa obsega tri pomembna področja:

• socializacijo psa,
• prilagoditev njegovega naravnega vedenja življenju v človeški družbi in
• učenje vodljivosti.

Pasji mladiči imajo veliko potrebo po žvečenju in grizenju predmetov, zato naj imajo vedno na voljo dovolj igrač. Poleg igrač, za psa nabavimo še različne predmete, ki so namenjeni predvsem prinašanju. To je lahko žoga, ki naj ne bo premajhna, da je psiček ne bo pogoltnil, pa tudi ne prevelika. Primerne so žogice za tenis, na trgu je pa še veliko drugih zanimivih igrač, ponavadi iz gume, ki so oblikovane tako, da neenakomerno poskakujejo, ko jih vržemo. Te so za psa še bolj zanimive in privlačne, saj ga spominjajo na plen. Priporočamo žogice z vrvico, da se s psom lažje igramo. Na vse tečaje prinesite s seboj različne igrače, pomembno je le, da jih ima pes zelo rad. Igrače NIKOLI ne puščajte psu na njegovem ležišču, v uti,… Uporabljajte jih le takrat, ko se vi igrate z njim, potem pa jih pospravite, na za psa nedosegljivo mesto. Če psu igrače pustimo in je cel dan z njimi se jih bo naveličal in ne bo zainteresiran zanje, ko ga bomo hoteli nekaj naučiti. Zaradi tega bo naše delo veliko težje. Veliko se igrajte z vašimi psi, čim bolj jih navežite vase in vaš kuža vam bo zelo hvaležen, vi pa boste imeli manj problemov pri vzgoji in šolanju.

Marsikateri pasji lastnik je še vedno prepričan, da mora z vajami za boljšo vodljivost počakati do psičkovega zaključenega 6. meseca ali celo enega leta. Prav tako kot z navajanjem na različna okolja, ga tudi poslušnosti začnemo učiti že kmalu, ko pride v naš dom. Temelj učenja psa in njegovega šolanja naj bo nagrajevanje zaželenega vedenja. Nezaželeno vedenje je najbolje kar preprečiti. Če se pes loti česa prepovedanega, ga prekinemo tako, da ga zmotimo (zaploskamo z rokama, zaropotamo z ropotuljico, pokličemo psa po imenu, zasikamo,…), mu poveljujemo ne, nato pa mu takoj pokažemo, kaj od njega želimo. Primer, če je kuža začel lulati v stanovanju, ga odnesemo ven ali na papir, če je začel glodati mizo, mu ponudimo njegovo igračo za glodanje,… in pohvalimo. Vedno, ko stori kaj zaželenega, ga zelo pohvalimo, včasih tudi nagradimo s priboljškom. Strokovnjaki za učenje živali so z neštetimi poskusi dokazali, da imamo po vsakem dejanju živali le eno do dve sekundi časa, da jo za to nagradimo oziroma kaznujemo. Če to storimo pozneje, bo žival pohvalo oziroma kazen povezala z dejanjem, ki ga je počela med kaznovanjem oziroma pohvalo.

Socializacija je razvojni proces, v katerem mladič spoznava pestro in nenehno spreminjajoče se okolje, predvsem družabno in se nanj navaja. To obdobje se začne, ko mladič dopolni 3. tedne starosti in traja do njegovega 13. ali celo 16. tedna starosti. V tem obdobju ga zanima vsak predmet, začne se igrati z bratci in sestricami v leglu in z materjo. Tako si razvija in krepi mišice in s tem izboljšuje sposobnost gibanja ter vadi vedenje, povezano z lovom plena, z bojem in paritvijo. Predvsem se uči sporazumevanja s predstavniki svoje vrste ter osnovnih pravil »družabnega vedenja«, kar je nujno za življenje v skupnosti. Med družabno igro se nauči zadržati ugriz, kar psom ni prirojeno, izpopolni svoje sposobnosti za sporazumevanje s telesnimi znaki, kar je nujno za uravnavanje agresivnega vedenja pri odraslih živalih. Treba je omeniti, da kljub temu, da so znanstveniki dokazali pomembnost obdobja socializacije, s koncem tega obdobja sploh ne preneha socializacijska sposobnost psa. Ta sposobnost namreč obstaja vse njegovo življenje, vendar pa je kasneje, ko odraste, potrebno v to vložiti precej več truda, kot takrat, ko mu je narava namenila za to najprimernejši čas. Mladiča je potrebno že takoj začeti navajati na živali (kokoši, krave, konje), na otroke, na različna okolja, različne položaje in priložnosti. Že v zgodnji mladosti naj spozna mestni vrvež, hojo po stopnicah, prebrede naj plitev potok, kdaj naj se pelje z avtom, vlakom, avtobusom, peljimo ga mimo športnih igrišč, pašnikov…

Navezanost psa na vodnika pomeni, da nas ima kuža zelo rad in vedno pride k nam, ko ga pokličemo, mi smo mu najpomembnejši, ne pa drugi psi in ljudje. To boste dosegli z naslednjim. Na sprehode v začetku hodite tja, kjer ni veliko drugih sprehajalcev in psov, ti so namreč moteči faktor pri vzgoji psa, vsaj na začetku. Potem ko bo navezan na vas in bo dobil pozitivne izkušnje z drugimi psi in ljudmi, mu ne bodo mar. Ko greste s kužkom na sprehod, ga pokličite večkrat k sebi, vendar ne samo takrat, ko ga želite privezati na povodec, saj ste opazili da se vam bliža dvo- ali štiri-nožna »nevarnost«. Pokličite ga večkrat in ko bo prišel k vam, ga nagradite z briketom ali kakšno drugo dobroto, seveda ga pa ne smete pozabiti pohvaliti z »bravo priden«, »priden«,… in ga pogladiti po glavi ali potrepljati po plečki. Pomembno je tudi povelje. Izogibajte se ukazu »sem«, ker je ta rezerviran za vajo odpoklica, kjer od kuža želimo, da se usede točno pred nas in nas pozorno gleda. Primerni so naslednji ukazi: »pridi k meni«, »pridi«,… ali pa ga preprosto pokličemo po imenu. Tu od kuža pričakujemo, da bo prišel do nas, bo ostal v naši bližini in ničesar več. Če ga pa pokličemo z ukazom »poleg«, želimo da gre k naši levi nogi in se usede. Na sprehodu se kužku tudi večkrat skrijte za drevo, hribček,… ali pa samo počepnite v travo, ko se bo preveč oddaljil od vas ali ko ne bo pozoren na vas. Pri tem pazite, da vam v paniki ne bo ušel, če se bo začel hitro oddaljevati, ga le pokličite, drugače pa tiho čakajte da vas bo našel in ga nato prisrčno in nadvse pohvalite. S tem se kuža ne bo oddaljeval predaleč od vas, saj se bo bal, da vas bo izgubil. Seveda pa je tako pri tej, kot tudi pri drugih vajah potrebna potrpežljivost, vztrajnost in doslednost. Tudi pretiravati ne smemo, ker moramo vedeti, da mladi kužki niso med zelo potrpežljivimi. Rezultat mogoče ne bo viden po enem sprehodu ali dveh, zagotavljamo vam pa uspeh v dveh do treh tednih, če boste vajo ponovili vsaj 3x na sprehod oziroma na dan.