Svetovno prvenstvo malinoisov (SP FMBB)
Karpenisi (Grčija) 2022
Od 10. do 15 maja 2022 je simpatično mesto Karpenisi v osrednjem delu celinske Grčije gostilo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev. Res lahko rečemo gostilo, saj so nas prebivalci mesta, ki praktično ne pozna kriminala in živi po zelenih načelih ohranitve planeta, zelo toplo sprejeli. Seveda ni šlo vse po urniku, a če na koncu potegnemo črto, imam občutek, da so se zelo potrudili, kar pa šteje največ.
Kvalifikacije za udeležbo na svetovnem prvenstvu je opravilo pet slovenske tekmovalcev, a le tri so se odločile, da se ga udeležijo. Po programu IGP 3 sta tekmovali Mojca Varšek s psom Tibsy Tore’s Working Dog (članica KD Naklo in KD Celje) in Polona Bonač s psom Baxus iz Gratsiano (KD Ljubljana), v obediencu pa je s svojo psičko Bellatrix Canis Aemona v najvišjem tekmovalnem razredu OB 3 tekmovala Staša Pardubsky (ŠKD Emona). Svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev je namreč zelo obsežno, saj vključuje številne discipline: IGP (105 prijavljenih), agility (97 prijavljenih), obedience (30 prijavljenih), mondioring (54 prijavljenih), tek s psom (12 prijavljenih), kolesarjenje s psom (15 prijavljenih), pa tudi svetovno (56 psov) in državno razstavo (42 psov). Vodja reprezentance je bila Simona Žiberna, Tomaž Bartol pa njen pomočnik.
Pot do Karpenisija je dolga skoraj 1500 kilometrov, tako da so številni tekmovalci prispeli tja z letali, iz Slovenije pa smo bili vsi z osebnimi avtomobili, ker je tak način potovanja tudi za psa najugodnejši.
Naša skupina (Mojca, Tomaž in Metka) se je na pot odpravila v nedeljo zgodaj zjutraj. Čakale so nas ceste čez Hrvaško, Srbijo in Makedonijo, in čeprav so ponekod res v slabem stanju, sploh v Makedoniji, kjer se na njej znajdejo nepričakovano tudi kokoši in ljudje, ki jo prečkajo, in še kaj bi se našlo, smo srečno pripotovali do Gevgelije, kjer smo nameravali prenočiti. Prispeli smo okoli osme ure zvečer, a noč je bila kratka, ker smo morali vstati že ob 4. uri, saj sta psa obeh tekmovalk po IGP okoli 11. ure že imela zdravniški pregled v atletskem centru v Karpenisiju, kjer je bilo središče dogajanja, do tam pa je bilo še slabih pet ur vožnje in nepredvidljiva makedonsko-grška meja. Staša in Simona sta se na pot podali v nedeljo popoldan, ne da bi kje prenočili, in prispeli na cilj pol ure pred nami, Polona pa je s svojo skupino v Kapernisi pripotovala že dan pred začetkom prvenstva.
V središču mesta so nam prvi dan pripravili lep sprejem, udeležili so se ga praktično vsi prebivalci. Lepo, dokaj urejeno in tipično grško mestece nas je sprejelo zelo prijazno. Številnim govorom so sledili grški plesi in druženje.
Naslednji dan pa je že šlo zares. Vzdušje na tekmovanju je bilo sproščeno, tudi če kakšna stvar ni potekala tako, kot bi morala, se mi je zdelo, da se s tem nihče ne obremenjuje, morda so se še najbolj tekmovalci in njihove ekipe, kar pa je bilo seveda upravičeno. Urnik se je spreminjal praktično čez noč, kar so prireditelji sporočili zvečer na sestanku, je bilo zjutraj že drugače. Največjo težavo je to povzročalo prva dva dneva, tako da so nekateri tudi zamujali na start, ker sploh niso vedeli, da se je urnik čez noč spremenil.
Vreme je bilo za pse še kar ugodno, saj mesto Karpenisi leži na skoraj 1000 metrih nadmorske višine. Obdajajo ga gore, ki segajo čez 2000 metrov visoko, tako da je ob našem prihodu nekatere vrhove še prekrival sneg. Veter je bil zato hladen, sonce pa močno, a se je tudi ob najbolj vročem delu dneva na stadionu dalo zdržati. Malce drugače je bilo na sledeh, saj so te postavili v ‘dolini’, prib. 50 km stran, praktično ob morju, kjer so bili pogoji za sledenje psov na zbiti zemlji zelo težki.
Sodniki so bili od vsepovsod: pri obedienceu so sodili Uwe Wehner iz Nemčije in Ton Hoffmann iz Nizozemske, pri IGP pa Daniele Barbanera iz Italije, David García Suarez iz Španije, Marc-Oliver Radtke iz Nemčije, Martin Kruiss iz Avstrije, Roar Kjønstaf iz Norveške in Jozef Adamuscin iz Brazilije; med markerji je bil tudi Slovenec Anže Novak, ki je markiral prvi del obrambe v finalu, ki je potekal zadnji dan prvenstva, torej v nedeljo.
Urnik tekmovalcev je bil zelo natrpan, sestanki, priprave, treningi, tekmovanje so se vrstili drug za drugim, tako da so dnevi minevali kot za stavo. Mojca je začela zelo dobro, prvi dan jo je čakal preizkus na sledi, in od vseh tekmovalcev tega dne je v tej disciplini dosegla največ točk. A hladen tuš je sledil že takoj naslednji dan, ko sta z Bušem tekmovala v poslušnosti, in potem še v petek pri vajah obrambe, saj ju sodniki niso ocenili, kot smo pričakovali. Po naših ocenah sta si nedvomno zaslužila več pik. A tako pač je. Po krajšem obdobju jeze in predvsem razočaranja ter samospraševanja, ali ima toliko dela s psom sploh še smisel, se je dobra volja vrnila. Prikazala sta lepe vaje, ki si jih je bilo in si jih je še vedno mogoče ogledati tudi na portalu Workingdog.com, ki je tekmovanje neposredno prenašal. Svoje tekmovanje sta končala na 27. mestu, kar je glede na 105 prijavljenih tekmovalnih parov lepa uvrstitev (v resnici jih je startalo 96). Tekmovanje je uspešno končalo 71 tekmovalcev; negativnih je bilo 11, trije tekmovalci so prijavili poškodbo psa, diskvalificiranih pa je bilo 11 tekmovalnih parov.
Polona je prvi dan svojega tekmovanja začela z vajami poslušnosti, drugi dan s sledjo, končala pa je z vajami obrambe. Prav vse tri tekmovalke so se že lansko leto začele pripravljati na to svetovno prvenstvo, a pes je živo bitje in že najmanjše napake pri treningu so lahko usodne. Pa tudi psi nimajo vsak dan svojega dneva, tako kot tudi ne ljudje. In zgodilo se je, da jima ni šlo vse po načrtih. Najbolje sta se s psom odrezala na sledi in se na koncu uvrstila na 55. mesto.
Staša Pardubsky je s svojo psičko tekmovala v obedienceu. Na prvi tekmi za kvalifikacije, ki sta jo imeli v petek, kjer sta pokazali zelo lepe vaje, sta se uvrstili na odlično drugo mesto. Že pri tekmovanju in potem na podelitvi smo ju spremljali ostali člani slovenske ekipe ter navijali zanju, seveda nismo pozabili na slovensko zastavo, ki smo jo ob omembi slovenske tekmovalke dvignili visoko v zrak.
Tako sta se uvrstili tudi v nedeljski finale, takrat pa se je izkazalo, kako nepredvidljivi so lahko naši pasji sotekmovalci. Na koncu sta se med 30 sodelujočimi pari uvrstili na 9. mesto. Ob vsem tem se je treba zavedati, da govorimo o tekmovanju belgijskih ovčarjev z vsega sveta, ki se ga udeležijo le najboljši psi.
Grški organizatorji svetovnega prvenstva so zaključke tekmovanj pripravili ločeno, za vsako disciplino posebej. Mi smo si pogledali slavnostno zaprtje svetovnega tekmovanja, ki je bilo pripravljeno na stadionu, kjer so pred tem podelili tudi priznanja in nagrade vsem sodelujočim v IGP. Največkrat smo slišali italijansko himno, iz Italije je bil tudi zmagovalni par v IGP, res pa je, da je bila italijanska reprezentanca med najštevilčnejšimi, tako da so imeli po največ svojih predstavnikov v prav vsaki disciplini.
Ob otvoritvi so organizatorji poudarili, da svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev ni uradni dogodek, da gre pravzaprav za druženje družinskih članov. In v tem duhu so igre tudi potekale. Po dveh letih pandemije, ko tekmovanj skorajda ni bilo, smo se končno zbrali v čudovitem mestu Karpenisi, ki se je s svojo gostoljubnostjo in lepoto zagotovo zapisal v srce marsikaterega tekmovalca ali pa obiskovalca. Vsekakor so si Grki želeli, in to tudi večkrat poudarili, da bi še kdaj z veseljem gostili tako odlično tekmovanje. V prijateljskem duhu smo se razšli vsak na svoj konec sveta, nekateri z doseženimi rezultati zadovoljni bolj, drugi malo manj, kot je to pač značilno za vsa tekmovanja, v priprave na katera se vlaga veliko časa in truda, zagotovo pa z željo, da srečno prispemo vsak do svoje domovine in z že novimi načrti za delo s psi v prihodnje.
Besedilo Metka Bartol
Fotografije Metka Bartol
Fotografije Aghajani Photography
